MP3

MP3 format

MP3 je oblika zapisa glasbe z izgubami, to pomeni, da se posledično poškodujejo zvočne informacije. JPEG ima podoben način in sicer pri slikovnih podatkih. Decembra 2004 se je pojavila nova oblika zapisa MP3 Sorround. Ta oblika omogoča 5.1 kanalski zvok. Kljub spremembam je zapis kompatibilen s prejšnjimi različicami, prav tako so podobno velike tudi datoteke.

Zasnovan je tako, da močno zmanjša količino podatkov za predstavitev informacij, potrebnih za predvajanje avdio posnetkov. Posnetek je ob reprodukciji še vedno zelo blizu originalu, torej, ob stiskanju MP3 zaradi združevanja zgubi tiste podatke, ki naj bi bili zunaj zvočne zaznavne sposobnosti večine ljudi. Zaradi tega se je MP3 uveljavil kot kakovosten format z odličnim zvokom a se ne uvršča v hi-fi razred, kot ga definirajo avdiofili. Za pretvorbo analognega zapisa zvoka v digitalnega je potrebno kar nekaj tehnoloških rešitev, že pri zvoku se zaplete, saj se tu srečamo s hitrostjo zajema, frekvenco vzorčenja in stiskanjem.”

Formati oz. načini zapisa zvoka v digitalni obliki so standardizirani iz projektov skupine MPEG, ki se ukvarjajo z definiranjem sintaks in algoritmov za digitalni zapis slikovnega in zvočnega gradiva. Specifikacija MPEG-1 definira tri nivoje za avdio informacijo. Vsi delujejo na podoben način, a z različnim stopnjami kompleksnosti v kodirnem in dekodirnem delu. Vsi načini zvok podobno razdelijo na 32 manjših delov, nad katerimi nato izvedejo fizično-akustični model, s katerim ugotovijo, katere zvočne informacije lahko zavržejo s kar najmanj vpliva na kakovost reprodukcije.

 Kakovost zapisa MP3

Ker je MP3 izgubljeni glasbeni zapis, ima številne nastavitve bitne hitrosti. Bitna hitrost je število bitov, ki predstavljajo kodirane podatke za 1 sekundo zvoka. Tipična bitna hitrost je od 96 do 256 kilobitov na sekundo. Glasbeni CD, na katerem je glasba zapisana brez stiskanja, ima bitno hitrost okoli 1400 kilobitov na sekundo. Večja kot je hitrost, večja je datoteka. Datoteke MP3, ki so stisnjene z zelo majhno bitno hitrostjo, so slabe kakovosti. V tem primeru je popačenje zvoka zelo očitno. Najbolj se učinek izgubne kompresije sliši pri aplavzu. Nepozoren poslušalec zapisa MP3 ne loči od zapisa CD, kadar je njegova bitna hitrost najmanj 128 kilobitov na sekundo. Seveda kakovost ni odvisna le od bitne hitrosti. Na kakovost odločilno vpliva tudi kodirnik, to je program, ki skrbi za ustrezno pretvorbo. Kakovosten brezplačen in odprtokodni kodirnik je LAME.

 Frekvenca vzorčenja

Povprečno človeško uho je zmožno zaznati zvoke v frekvenčnem razponu od 20 do 20.000 Hz. Za reprodukcijo zvoka pri določeni frekvenci mora biti vzorčenje tega zvoka dvakratnik ciljne frekvence. To pomeni, da nam pri frekvenci vzorčenja 32.000 Hz ne uspe zajeti vseh informacij slišnega razpona zvoka (po zgornji definiciji bi potrebovali najmanj 19.980 Hz x 2 = 39.960 Hz), zato nekatere informacije višjih frekvenc izgubimo. Izoblikovale so se tri standardne frekvence vzorčenja – 32 kHz, 44,1 kHz in 48 kHz. Slabša, 32 kHz, je primerljiva s frekvenco vzorčenja, ki jo slišimo na radijskih postajah; 44,1 kHz se je uveljavil s prodorom CD-plošč, zato večkrat slišimo da označuje CD-kakovost; 48 kHz pa je boljši od CD-kakovosti. Zadnja dva torej zgubljata le frekvence, ki so zunaj človeškega slišnega področja, zato na videz ohranjata celovito zvočno sliko.

VIRI: